Na dan odmrejo tri kmetije!

Želi birokracija zatreti ekološke kmete?

Potrebna je radikalna sprememba, kjer preko kooperativ kmetje prevzamejo vodilno vlogo razvojnega procesa samooskrbe in pridelovanje zdrave hrane ali prehrano.

Torej upravljanje mora prevzeti skupnost pridelovalcev ali kmetov in ne birokracija ali država in njene institucije!

Težave, s katerimi se srečujem pri pridelavi, prodaji in s samo pravico do nemotenega opravljanja svojega poklica, mi govorijo, da je prihodnost našega kmetijstva neznana in ni v rokah Slovencev. Nimamo ne pregleda, ne vzvodov vplivanja na dogajanje v kmetijstvu in na trgu. Skratka, biti kmet ni več svoboden poklic. Kmet je ujetnik državne birokracije in talec nevidnega kapitala.

Samo-oskrbnost v Sloveniji je po vstopu v EU vse nižja, v državnem zboru pa se govori, da v Sloveniji na dan umrejo tri kmetije. V Evropi so bile subvencije utemeljene kot blažilo stresa ob izzivih vstopanja na prosti trg EU. Grozili so nam, da je malo kmetijstvo ogroženo zaradi nekonkurenčnosti. Zdaj, ko se ta proces izumrtja odvija, se zdi, da lahko le nemočno opazujemo neizogibno. Ni pa propad vezan le na male kmetije. Ali je to posledica ali načrtni cilj vstopa v EU, naj presodi vsak sam.

V državah vzhodne Evrope je že 80 odstotkov zemlje v rokah le nekaj odstotkov ljudi. »Stari« kmetje torej propadajo, rastejo pa »novi« kmetijski projekti evropsko-slovenske uprave. Vsak novi kmet ima tablo z napisom, da je njegova kmetija zrasla z evropskim denarjem, ki je po pristopnem dogovoru zakrožil po Evropi, a je bil slovenski, davkoplačevalski.

Na primeru razprave o vinarstvu v parlamentu se zdaj kaže podoben trend. Država pripravlja zakonski okvir za sto in več hektarske prevzeme zemljišč v naši skupni državni lasti. Sklad kmetijskih zemljišč zase medtem trdi, da ni sklad in da posluje kot samostojen poslovni subjekt, ločen od javnega nadzora.

Radi se hvalimo z zeleno Slovenijo in domačo hrano, kako kakovostna je večina zelenjave in sadja naprodaj pri nas?

V Sloveniji ima v rokah tako kriterije nadzora in izvedbo nadzora kakovoti kot odločanje o kmetijskem denarju slovenska in evropska uprava. Kupci in manjši kmetje nismo konkurenčni lobisti nosilcem industrijske kmetijske pridelave in predelave. Ravno zato uprava zelo rada izenačuje industrijo in male kmete v svojih birokratskih zahtevah, na škodo malih kmetov, seveda.

Preverjanje ekološke pridelave ni več bistvo ekološke kontrole, ampak je to vladavina birokracije. Ne boste uspešen ekološki kmet, ker ste dosledno ekološki, ampak, če boste tiho izvajali vse po diktatu kontrolne službe uprave, čeprav je v nasprotju z zdravo pametjo, ekološkimi načeli ali očitno v nasprotju z zakonom narave.

Vzporedno teče proces odtujevanja kmeta in kupcev. Industrija na velikih površinah prideluje hrano nižje kakovosti in uporablja posrednike, ker ima velike količine. Mali kmet pa potrebuje stik s kupcem. Birokracija zahteva podobne pogoje za kmeta, ki je 2 km od lokalnega kupca kot za mednarodno špedicijo. Razumljivo je, da uvažamo banane in izvažamo vino v Sibirijo. A sledljivost, ki naj bi bila zagotovljena, ni sama po sebi prehranska varnost in ne pove dovolj o kakovosti produkta.

Majhne biotsko pestre kmetijske dejavnosti, z razdrobljeno pridelavo, ki ohranjajo visoko kakovost pridelka z na videz nekoliko dražjo mešano pridelavo, ohranjajo prvinsko kulturno in naravno dediščino, so pa nasprotje industrializacije kmetijstva. Uprava je vedno manj pripravljena delati razlike med malimi kmeti in industrijskimi obrati, da bi zaščitila lokalno samooskrbo in direktno potrošnjo v partnerstvu z malim kmetijstvom. Besedo ‘državna uprava’ uporabljam ravno zato, ker je precej neodvisna od dnevne politike in s tem manj pod nadzorom javnosti.

Spremljali smo afero, ko se je šolski inšpektor z eno pametno potezo ravnatelja ukvarjal kar 8 mesecev. Ali tudi na področju eko kmetijstva doživljate takšen birokratski pritisk?

Inšpektorji so prva bojna linija državne uprave. Vsak inšpektor nekaj lahko naredi ali pa lahko ne naredi. Kmetijski inšpektor ob ogledu moje kmetije septembra pred več kot 20 leti v moji odsotnosti ni našel podlage v naravi za podatke v moji vlogi za subvencije za tekoče leto. Zato je v njej potvoril podatke. Njegova je obveljala, vseh dokazov o moji letni pridelavi septembra ni bilo več v naravi možno ugotoviti.

Leto kasneje mi je odkrito izrazil prepričanje, da je ekološko kmetijstvo modna muha. Je državna uprava nesrečna, če kmetje brez nje lahko pridelujemo in od poštenega dela živimo? Kot da se trudi s predpisi naše delo spremeniti v izigravanje države, sivo ekonomijo, utajo davkov in trošarin in v dejavnost polno tveganj za kupce.

Izkušnjo imam še z inšpektorjem za vino. Trdi, da je podatek o ostankih pridelka grozdja v mojem vinogradu, uničenem zaradi državne divjadi, zanj vreden na letni ravni lahko tudi 3500 evrov glob, ko zavračam sodelovanje z državo, kar naj bi po mnenju inšpektorja bilo v nasprotju z javnim interesom. Razen izvršb na računu, mi je grozil že z vdorom v zasebne prostore s policijo, uklonilnim priporom in družbeno koristnim delom.

Ko sem kazen družbeno koristnega dela sprejel, se je takoj premislil, zdaj hoče seznam mojega premoženja, da izvrši globe. Nasilje nad nedotakljivostjo zasebne lastnine pridelovalca grozdja zaradi zahtevanih podatkov o pridelavi je staro toliko, kot vlaganje javnega denarja v zasebne vinograde. V ozadju pa gre za udeležbo države v zaslužku od dohodka vinarjev zasebnikov v obliki trošarin. In to potem, ko je z vlaganjem javnega denarja v postavitev večine trenutnih vinogradov sama naredila vino ljudem bolj dostopno, medtem, ko trošarine utemeljujejo ravno na škodljivosti alkohola. Tradicionalno vinogradništvo in v vinarstvo nima dobička. Ga pa bo imelo industrijsko vinogradništvo, za ceno nižje kakovosti.

Samo zato, ker nisem privolil na neobvezno ekološko kontrolo za svoje biološko dinamično vino, je kontrolor Inštituta za kontrolo in certifikacijo ekološkega kmetijstva odkrito dejal: “Jaz bom napisal, vi pa se pritožite“, medtem pa si je izmišljal neskladnosti. Žal sem sprejel povabilo in se pritožil, na kar pa nisem dobil odgovora dovolj dolgo, da mi je vmes potekel certifikat za vso pridelavo. Zakaj sem odklonil? Pogoji ekološkega vinarstva so v praksi izenačeni s kriteriji nadzora konvencionalnega vinarstva.

Certificiranje eko pridelave, nima v Sloveniji nihče interes, ne zakonsko obveznost, nepristransko nadzorovati, saj to ni možno brez udeležbe širše javnosti.

Kaj je po vašem mnenju razlog, da nimamo več ekološko pridelane hrane, ki koristi tako ljudem, živalim in naravi?

Ko je država pred 20 leti na osnovi obljub, ki jih potem ni uresničila, ekološkim kmetom z zakonom prevzela kontrolo ekološkega kmetijstva v svoje roke, smo deset let, vse do uvedbe evropskega znaka ekološkega kmetijstva, imeli skoraj povsem enako označitev ekološke in konvencionalne, to je integrirane, hrane v shemi MKGPRS.

Deset let so me stranke spraševale, v čem je razlika med tem in onim odtenkom zelenega znaka s simbolom koruznega stebla. Prevzem ekološkega kmetijstva iz rok civilni sferi, je prinesel med drugim drastično znižanje kriterijev ekološkega kmetijstva na področju veterine in gnojil, kar pomeni sprejemljivost številnih neekoloških postopkov in znižan vstopni prag za industrijo v ekološko pridelavo.

Večna tema je način upravljanja divjadi ob sistematično prezrti enormni škodi po parkljasti divjadi s strani lastnice Republike Slovenije, ki ima skupaj z lovci in KGZS kmete v šahu in suženjstvu. Kmetje so povsem brez pravice do soodločanja na vseh ravneh postopka povrnitve škode in do kritja stroška zaščitnih ograd.

Na drugi strani imamo razvoj in širitev vinogradov, vzporedno z odpravljanjem zaraščanja. Brez odgovornosti, strategije in vizije uprave v odzivu na posledice posegov v življenjski prostor divjadi, brez vsake študije vpliva na okolje na lokalni ravni. Vse posledice amortizira kmet, posebno ekološki.

Na moji kmetiji v povprečju polovico vse pridelane biološko dinamične hrane in krme že 15 let pojejo ali uničijo divji prašiči, srne in ptiči. To pomeni, da sem opravil za 10 000 evrov letno prisilnega prostovoljnega dela. Policisti so v svojem prostem času desetletje divjad s kros motorji plašili na moje obdelane površine iz bližnjega gozda. Moje prijave na 113 so zavestno ignorirali. To sem izvedel, ko se je eden od njih na tej klicni številki zarekel. Medtem na drugi strani na sosednjem hribu desetletja krčijo 70 let zaraščene površine za namen s strani Republike Slovenije subvencionirane postavitve vinogradov na desetinah hektarjev.

V vmesnem hudourniškem potoku, streljaj stran od moje kmetije, stanuje 60 divjih prašičev. Postavitev dveh kilometrov trajne ograje, ki bi zdržala tak pritisk mešane divjadi, je z izvedbo vredna nekaj mojih letnih dohodkov in delovnega časa. Po trenutni razlagi zakona, pa je to pogoj, da sploh lahko dobim zapisnik o škodi od lovcev, kaj šele odškodnino od države.

Dr. Teresa Cordova, ki je bila na obisku v Sloveniji, je na Valu 202 opozorila, da je neposreden dostop do hrane izjemnega pomena in če se zavedamo, kako lahko to lahko izgubimo? Kakšno je vaše mnenje o tem?

Težave, s katerimi se srečujem pri pridelavi, prodaji in s samo pravico do nemotenega opravljanja svojega poklica, mi govorijo, da je prihodnost našega kmetijstva neznana in ni v rokah Slovencev. Nimamo ne pregleda, ne vzvodov vplivanja na dogajanje v kmetijstvu in na trgu. Skratka, biti kmet ni več svoboden poklic. Kmet je ujetnik državne birokracije in talec nevidnega kapitala.

Organizacije, ki podeljujejo ekološke certifikate v prehrani, bi morale biti neodvisne strokovne organizacije. Njihovo delo bi zato moralo biti transparentno in enakopravno nadzorovano tudi s strani predstavnikov kupcev in organizacij ekoloških kmetov, ne le državne uprave.

Če bi dali na tehtnico vse nesmiselne in zlagane predpise v kmetijstvu s stroški birokracije in na drugi strani realno oceno možne pridelave po kulturi in po hektarju ob visokem standardu kakovosti pridelka, sem prepričan, da bi prepoznali tisto, kar je vedno veljalo: kmetijstvo je vir hrane za ljudi. Zato ne iščimo v njem presežkov gospodarske rasti, kopičenja bogastva in iger na srečo!

Vir (tukaj)